Kako je mogoče, da Aleš Arnol še ni trener Olimpije?

Foto: Aleš Fevžer

Po lanski zgodovinski sezoni so razprodali praktično celotno enjasterico. Vsi s(m)o pričakovali, da bodo na začetku nove sezone nebogljen plen nasprotnikov. Ampak Bravo je še enkrat več dokazal, da gre za ekipo, ki je res nikoli ne gre opisati in ki je zrasla v resnega, resnega igralca na slovenskem nogometnem zemljevidu. Ob tem pa se poraja vprašanje, kako je mogoče, da Aleša Arnola še ni na svojo klop odpeljal nobeden od večjih slovenskih klubov.

Uroš Likar, Kenan Toibibou, Fallou Faye, Martin Pečar, Venuste Baboula, Nathan Monzango, Matic Ivanšek, Admir Bristrić.

Vse to so izjemno, izjemno pomembni nogometaši Brava, ki jih z novo sezono ni več v rumenem dresu Šiškarjev. Torej, pod potegnjeno črto, praktično celotna udarna enajsterica. Ampak to se na uvodu sezone proti ljubljanski Olimpiji ni poznalo. Novi obrazi Brava so bili resda morda postavljeni v malce nižji blok, kot smo vajeni, odkar je ekipo prevzel trener Aleš Arnol, a so bili po drugi strani zares izjemni v tranziciji in prehodih v napad. Rezultat? Peta (!) zaporedna zmaga Brava proti Olimpiji!

Podaje Brava so bile hitre, igra, ko so imeli žogo v nogah, tekoča in zelo direktna, torej diametralno nasprotna od počasne igre Olimpije, ki sicer ni bila brez priložnosti, a ji spet manjka kvaliteta v napadu. Očitno pa so po drugi strani v Šiški spet odlično opravili nalogo poletnega skavtinga in poiskali igralce, ki zelo dobro ustrezajo filozofiji Brava. Med drugimi sta navdušila predvsem oba nova vezista James Arinze, ki je prišel iz akademije Midtyllanda in Marko Simonič, najdražja okrepitev v zgodovini kluba, ki takoj upravičuje svojo investicijo.

“Postavili smo si nižje standarde za začetek sezone. Ne morem pričakovati, da bo vse perfektno in tudi ni bilo, ampak po statistiki oziroma po strelih smo bili popolnoma primerljivi z Olimpijo. Tudi nasprotnik je imel svoje priložnosti in tekma bi se lahko odvila v drugo smer, a čestitke fantom za zrelost. Sestavljamo se, danes smo imeli osem, devet novih igralcev v začetni postavi. Točke smo osvojili zasluženo, ni pa to ideal, ki ga iščemo. Ampak to je razumljivo in čestitam igralcem za prikazano,” je po novi zmagi nad Olimpijo ramišljal strateg Šiškarjev.

Zdaj je čas za nov evropski izziv

Biti moramo iskreni. Ko je leta 2023 Gorenjec prevzel vajeti prve ekipe Brava, s(m)o se izbiri vodstva kluba številni nejeverno nasmehnili. Arnol namreč nikoli ni bil profesionalni nogometaš, v kareri je bil le trener mlajših selekcij in pomočnik, čevlji Dejana Grabića, ki se je preselil k Muri, pa so se zanj zdeli preveliki.

A kako s(m)o se zmotili. 41-letnik je v vseh pogledih še nadgradil delo svojega predhodnika, v Šiški pa je nastal nogometni projekt, ki iz sezono v sezono premika mejnike. Zdaj je pred Ljubljančani naslednja velika ovira. Albanska Škendija, udeleženec ligaškega dela konferenčne lige, ki bo tekmec Brava v kvalifikacijah za novo sezono tega tekmovanja.

“Zagotovo si želimo še večkrat priti v kvaliteten pritisk, danes smo bili več časa kot navadno v nižjem bloku. Prihaja zelo kvalitetna ekipa, ki je vajena tega nivoja in igranja tudi v skupinskem delu. Doma so začeli zelo suvereno. To je nasprotnik, ki je še na višjem nivoju, zato bomo morali biti v napadu še bolj konkretni oziroma nasploh še boljši,” pred evropskim izzivom Brava razmišlja Arnol.

Kako je mogoče, da ne dobi službe v večjem klubu?

Ob tem, kar Gorenjcu zadnja leta uspeva v spodnji Šiški, se zares poraja vprašanje, kako je mogoče, da njegovega dela ni prepoznal kateri od večjih slovenskih klubov in ga ob številnih trenerskih rošadah v zadnjih letih pripeljal na svojo klop. Edini proti argument je namreč ta, da ne vemo, kako bi se Arnol znašel v večjem klubu, kjer je tudi pritisk rezultata večji.

A tega nismo vedeli niti za Jorga Simaa, Erwina van de Looija, Federica Bessoneja, Tugberka Tanrivermisa, Feđo Dudića, pa tudi Ivana Majevskega, a so vsi po vrsti samo v lanski sezoni dobili priložnost za delo v enem izmed največjih slovenskih klubov. Zelo varna je stava, da bi se Arnol odrezal bolje od kogarkoli od omenjenih. Nezanadnje je v lanski sezoni za seboj pustil tako Olimpijo kot Maribor z vsemi prej omenjenimi ‘strokovnjaki’.

Ne pozabimo pa, da bi ob rasti Brava tudi mladi trener vse bolj z zadržkom razmislil o ponudbi za delo, ki bi denimo prišla z naslova Olimpije. V Šiški ima namreč Arnol zares veliko moč soustvarjanja kadra prve ekipe in dodajanja točno določenih profilov, ki jih potrebuje za svoje delo. Hkrati pa je klub zdaj sposoben plačevati tudi resne odškodnine, kot recimo v primeru Simoniča, česar Olimpija s svojo varčno politiko v tem trenutku, kot kaže, ni sposobna.

A vendarle, ime, tradicija ter navijaška baza ostajajo in Olimpija je seveda velik magnet za trenerje. Vprašanje le, zakaj vse pogosteje privlači napačna imena. Pri čemer jasno v to kategorijo po enem porazu še ne moremo uvrščati Miše Brečka, ki tako ali tako mora delati s tem, kar pač ima na voljo. Kvaliteta kadra zmajev pa je trenutno zelo, zelo skromna.